Akcija skupine Agressive Theatre, na dan drugega sedmega, me ni pustila praznih rok.
Dobil sem svojo kepico, mešano - oranžno in zeleno. Brez podpisa.
oranžna:
MODRA IN ZLATA:
modra in zlata prisotnost:
poslednja ponjava obzorja
poslednje jabolko sonca
ki ob meni žari
modra in zlata daljava:
poslednja brezkončnost v očesu
poslednja zvezda na nebu
na dnu te noči
zelena:
Čas, ki brca
Najslabši letni čas za svet,
niti za svet brez pokopanega časa,
ga ni bilo dovolj.
Kraj zaprt, kraj sam, nedorečen.
Raztopljen v prej za kasneje.
Za kapljo, ki traja brez vode,
vdih mokre oblike v drget,
napeto trepetanje čez obličja,
sprejemanje senc z mirovanjem telesa,
premalo odtisa za kraj, drug.
Niti za obrat premika pod pobeglimi rodovi,
gladino razvrščene sedanjosti,
ga ni bilo, kraja negibnosti, netočnosti, molka,
ki bi bil brez želja in se obdržal.
Namesto nas je udarila pot,
mi do dna, dno nad nami, dno v nas,
da smo dihali z belimi presledki ceste
in se držali s pogledi prekrižanih sanj,
tu si ne želimo več želeti.
Podrli smo hiše, preden so stale,
zaprli okna pred vetrom,
ki bi zgnail slepca do kraja brez zgodovine,
ne bi se imeli kam vrniti kam oditi,
nenehna pot, čas neviden, čas odsoten, čas za nas.
Mi smo, gola umetnost, kost poti, koščica pred vrati.
Živali v nas iz nje odgriznejo zadnji gib,
pod njim nosimo vsak svojo ouščavo,
osvojeno, neznano, pesek, ki brca.
Ponedeljek, 6 julij 2009
"Eno kepico poezije, prosim."
Nedelja, 28 junij 2009
vse.
V resničnem življenju sem spomenik
sam sebi,
tebi,
okupiranim ozemljem in ljudem,
brezdušnosti in ljubezni.
Okupacija je navadno povsem tiha.
Ponoči se lahko prikradeš do spečih,
z nožem ali prstom pomočenim v zvarek
narišeš srce ali križ na čelo.
Tvoja izbira.
Povabljen na anonimno rojstnodnevno zabavo,
na pokopališču pišem grafit.
Zakaj je treba na smrt čakati?
Zakaj se ne odločimo sami?
Ker smo neodločni.
Vedno čakamo na boljše čase.
Vedno čakamo.
"Veš," ji zašepetam v uho, medtem, ko pleševa pod zvezdami,
pod semaforjem sreče,
"dovolj imam čakanja."
Vem, da bo razumela.
Naslednji dan se vržem s pečine.
Namesto, da bi se spojil s prahom na dnu, poletim.
Namesto, da bi padel, se povzpnem do neba in ji poljubim lice.
Zahvali se mi z nasmehom - skozi oblake posije žarek.
V resničnem življenju sem spomenik.
Skulptura.
Mogoče sem general na konju.
Mogoče sem umetnikov epitaf, pesem na listu papirja.
Mogoče zadnji zamah slikarja s čopičem,
preden se zgrudi pod težo lastnih misli.
Mogoče zadnji poljub dveh ljubimcev.
Najraje bi bil epitaf.
Tiha melodija skrita med črke in pike.
Akrostih bolečine in ljubezni.
Nekrostih povezujoč umrle z živimi, ki to niso.
Ampak zanjo bi naredil vse.
Četrtek, 18 junij 2009
Svoboden.
Sredi parka iz ploščic ležim na hrbtu in skrivam obraz pred točo umetnih sončevih žarkov.
Tvoje poljube sem skupaj s ključem zaklenil v omaro.
Vsi zmedeni obrazi so kar naenkrat postali en sam.
Vsi drvijo mimo mene na smučeh ali v japonkah ali pa mogoče igrajo tenis, čisto bosi.
Prosti pad v epicenter duše, če ta sploh obstaja.
Od tam se širi ljubezen, če verjameš.
Vse že imamo in lahko počivamo.
Slika v izložbi pa mi prikazuje avto, star, kabriolet, na plaži.
Govori mi, naj bom svoboden...
Nedelja, 26 april 2009
Ti in jaz.
Živiš v mojih sanjah,
Povabljena v resničnost.
Pišem ti voščilnice in pošiljam prazna pisma polna vprašanj.
Ko si prišla, sem spet čutil srce. Spet čutil utrip. Vsako kapljico krvi po žilah. Predal se spet.
Včasih sanjam/razmišljam kako bi bilo...
Oba sva zrasla.
Želim si, da bi bila popolna.
Ti in jaz.
Četrtek, 2 april 2009
Lažniva bitja.
Težko živim brez tebe in preteklost je vabljiva.
Ti si pa tako lepa.
Ležim na grajskem dvorišču in se prepuščam melodijam spominov.
Slabe sem pozabil, tak pač sem.
V nebo ti pošiljam poljube.
Ti si pa tako lepa.
Stare slike me vlečejo za rokav.
Ti si pa tako lepa.
Spomini so včasih mala, lažniva bitja.
Sreda, 1 april 2009
Ponedeljek, 30 marec 2009
angel, kot ti.
ko zapiska ti pustim ime,
praviš, da me pokličeš nazaj
že slišim tvoj glas, ki me žgečka...
spomnim se,
čisto gola, z rjavimi očmi.
zvezana samo s poljubi.
si mirno plesala pred mojimi očmi.
pokrita z rdečo svilo
točno tako, da dražiš domišljijo
v kopalnem plašču ali gola
si enako čudovita
ležiš na mojih tračnicah in čakaš
v poročni obleki
mirno zreš vame iz ogledala
v spodnjem perilu
skačeš z mosta
v poletni obleki
rodila si se kot angel
najprej glava in nato krila in nato telo
rad bi naju polil z kerozinom,
da zažariva, da prebudiva.
tudi če si rekla čisto potiho,
sem slišal:
"Rabim te bolj kot oni."
"Vem."
in ko te primem za roko,
sem ravno toliko izmišljen kot ti.
Nedelja, 1 februar 2009
boli.
in zdaj, ko vem zakaj si taka.
zdaj, ko te razumem.
zdaj lahko
te objamem
in ti povem,
da te ljubim.
tebe
in ostale.
cel svet.
zaljubljen v večno točo žaljivk, prevar, izdaj in zahrbtnih ljudi.
sem najbolj srečen ko boli.
