upanje.

Še zadnji utrip
Preden se poženem
V globine tvojega srca
In veličine tvoje duše

Še zadnji utrip
Preden sanje spremenim
V resničnost
V razlog za upanje

dve besedi.

luna, padla si v ocean. videl sem te iz moje plave pisarne.
zalil me je val tvojih čustev, poplavile solze.
plešem na soncu.
rišem volkove na steno, jih iščem po tvoje telesu. veliko jih je,
lahko bi bili tudi tam.
poženem liste, sram me je golote. sonce me obožuje ne glede na to.
pišem ti pisma. pisma obupa, pisma ljubezni. mogoče se me spomniš
in prideš nazaj. v knjižnici si sposodim novo knjigo.
v njej sta samo dve besedi.
moje črne misli se pobelijo in umrejo. pogreb je bil veličasten. ampak

20:14

Na precepu med
resničnostjo in tvojim svetom
si pilim nohte in
osvajam mimoidoča dekleta.
Vračajo mi poglede s praznimi očmi.
Vračajo mi poglede, to je bistveno.
Semafor mi v morseovi abecedi sporoča
naj se spokam od tu.
Pokličem taksi in se peljem
dvakrat okoli mesta.
Ko potujem proti vzhodu, vrtim čas nazaj.
Ko potujem proti vzhodu, se čas pospešuje.
Izstopim, kjer sem vstopil.
Na mesto, kamor sem položil nogo, narišem zelen križ.
V polomljenem ritmu ga osvetljuje umirajoča cestna brljivka.
Osušim si obraz in ti grem naproti.

To je uvod v moj nov blog: CalypsoFolie

Vid

krik. kri. jok.
popkovina in poljub.
najlepši dan mojega življenja!

Moji Sončnici

K Fotografijam dodajam izpovedi,
skrivna sporočila,
ljubezenska pisma.
Vse to zato, da ne pozabiš,
da sem tvoj coti.

Objem.

Plešem med rožami, ki si jih ti narisala, zame.
In rišem meje med ljudmi.
Tam kjer se nekdo konča, se nekdo drug začne.
In le jaz sem tisti vrvohodec,
ki mora loviti ravnotežje visoko nad občinstvom,
brez varnostne mreže.
Brez padala.
Brez srca.

Ti me poznaš drugačnega.
In me takega hočeš.

Upam, da vino odplakne strah pred višino.
In da me kava strezni,
da se bom znal plezati po zraku,
medtem, ko lovim ravnotežje,
da pridem do tebe.

In želim si,
da kamenčkom in školjkam,
ki sem jih nabral pod morjem
in jih zdaj nosim v žepu,
zrastejo krila.
Želim si, da me ponesejo do tebe.

Pokrita z tisoč odejami,
skoraj neprebojnimi,
mi mežikaš izza zaprtih vek.

Nimam več časa, da bi risal poti,
na slepo se vržem s pečine,
molim, da padem v tvoj objem.

Zemljevid.

Gledam te, kako se okoli mene sučeš
v modri oblekci.
Princeska na jezeru.
Ponujam ti prstan,
V zameno za koder tvojih las.
Plaval bi med njimi in ti risal pegice.
Narisal poljube,
Narisal zemljevid do mojega srca.

minuta.

prepoznam te v nezavesti
v kozarcu vina
skozi cigaretni dim.
ponoči tavam po ulicah
in po delčkih pišem tvoje ime
na fasade ki kličejo po poljubih.
na steno Križank sem narisal zemljevid
do tvojega srca.
vsi kipi v bližini zdaj zrejo vanj.
ne pretvarjam se, da vem kam grem,
pretvarjam se samo, da se spomnim kje sem bil.
skozi sanje se splazim v resničnost
in raztresem vrtničine cvetne liste po tvoji postelji,
medtem ko si ti pod tušem.
izraz na tvojem obrazu, ko se vrneš...
daj si minuto, da prideš do sape,
da ugotoviš, da se najdeš v tem neredu.
počasi, a vztrajno. skoraj vse stavbe že nosijo tvoje ime.
v kotičkih za katere vem samo jaz.

V moj objem.

Želim si, da bi te lahko vzel s sabo.
Želim si, da bi imel koga vzeti s sabo.
Poslušam čričke in ležim na tirih.
Mirno čakam. Nate.

Vsak tvoj objem je presenečenje.
Rad se ti pustim presenetiti.
Tvoji lasje vedno tako lepo dišijo...
Vedno si odeta v ljubezen...
In vedno, čisto vedno se mi nasmihaš.
Lunina svetloba pa te naredi še lepšo.

Rad bi ti nekaj podaril.
A najprej se moraš vrniti z oblakov v moj objem.

Enkrat.

preveč prestrašen,
da bi te poiskal na zemljevidu

preveč prestrašen,
da te bom pozabil

preveč prestrašen,
da si čudež ki ne traja,
čudež ki me spremeni samo enkrat

oblaki, ki so risali pesmi
po tujem nebu
so se razprli, da sem lahko odšel
da sem pustil poljub zate pri recepciji
čisto prijateljski, na lice

preveč prestrašen,
da te bom pozabil
rišem tvoj obraz na steno
pišem spomine v dnevnik

preveč prestrašen,
da si čudež ki ne traja,
čudež ki me spremeni samo enkrat