Moji Sončnici

K Fotografijam dodajam izpovedi,
skrivna sporočila,
ljubezenska pisma.
Vse to zato, da ne pozabiš,
da sem tvoj coti.

Objem.

Plešem med rožami, ki si jih ti narisala, zame.
In rišem meje med ljudmi.
Tam kjer se nekdo konča, se nekdo drug začne.
In le jaz sem tisti vrvohodec,
ki mora loviti ravnotežje visoko nad občinstvom,
brez varnostne mreže.
Brez padala.
Brez srca.

Ti me poznaš drugačnega.
In me takega hočeš.

Upam, da vino odplakne strah pred višino.
In da me kava strezni,
da se bom znal plezati po zraku,
medtem, ko lovim ravnotežje,
da pridem do tebe.

In želim si,
da kamenčkom in školjkam,
ki sem jih nabral pod morjem
in jih zdaj nosim v žepu,
zrastejo krila.
Želim si, da me ponesejo do tebe.

Pokrita z tisoč odejami,
skoraj neprebojnimi,
mi mežikaš izza zaprtih vek.

Nimam več časa, da bi risal poti,
na slepo se vržem s pečine,
molim, da padem v tvoj objem.

Zemljevid.

Gledam te, kako se okoli mene sučeš
v modri oblekci.
Princeska na jezeru.
Ponujam ti prstan,
V zameno za koder tvojih las.
Plaval bi med njimi in ti risal pegice.
Narisal poljube,
Narisal zemljevid do mojega srca.

minuta.

prepoznam te v nezavesti
v kozarcu vina
skozi cigaretni dim.
ponoči tavam po ulicah
in po delčkih pišem tvoje ime
na fasade ki kličejo po poljubih.
na steno Križank sem narisal zemljevid
do tvojega srca.
vsi kipi v bližini zdaj zrejo vanj.
ne pretvarjam se, da vem kam grem,
pretvarjam se samo, da se spomnim kje sem bil.
skozi sanje se splazim v resničnost
in raztresem vrtničine cvetne liste po tvoji postelji,
medtem ko si ti pod tušem.
izraz na tvojem obrazu, ko se vrneš...
daj si minuto, da prideš do sape,
da ugotoviš, da se najdeš v tem neredu.
počasi, a vztrajno. skoraj vse stavbe že nosijo tvoje ime.
v kotičkih za katere vem samo jaz.

V moj objem.

Želim si, da bi te lahko vzel s sabo.
Želim si, da bi imel koga vzeti s sabo.
Poslušam čričke in ležim na tirih.
Mirno čakam. Nate.

Vsak tvoj objem je presenečenje.
Rad se ti pustim presenetiti.
Tvoji lasje vedno tako lepo dišijo...
Vedno si odeta v ljubezen...
In vedno, čisto vedno se mi nasmihaš.
Lunina svetloba pa te naredi še lepšo.

Rad bi ti nekaj podaril.
A najprej se moraš vrniti z oblakov v moj objem.

Enkrat.

preveč prestrašen,
da bi te poiskal na zemljevidu

preveč prestrašen,
da te bom pozabil

preveč prestrašen,
da si čudež ki ne traja,
čudež ki me spremeni samo enkrat

oblaki, ki so risali pesmi
po tujem nebu
so se razprli, da sem lahko odšel
da sem pustil poljub zate pri recepciji
čisto prijateljski, na lice

preveč prestrašen,
da te bom pozabil
rišem tvoj obraz na steno
pišem spomine v dnevnik

preveč prestrašen,
da si čudež ki ne traja,
čudež ki me spremeni samo enkrat

"Eno kepico poezije, prosim."

Akcija skupine Agressive Theatre, na dan drugega sedmega, me ni pustila praznih rok.
Dobil sem svojo kepico, mešano - oranžno in zeleno. Brez podpisa.

oranžna:
MODRA IN ZLATA:

modra in zlata prisotnost:
poslednja ponjava obzorja
poslednje jabolko sonca
ki ob meni žari

modra in zlata daljava:
poslednja brezkončnost v očesu
poslednja zvezda na nebu
na dnu te noči


zelena:
Čas, ki brca

Najslabši letni čas za svet,
niti za svet brez pokopanega časa,
ga ni bilo dovolj.
Kraj zaprt, kraj sam, nedorečen.
Raztopljen v prej za kasneje.
Za kapljo, ki traja brez vode,
vdih mokre oblike v drget,
napeto trepetanje čez obličja,
sprejemanje senc z mirovanjem telesa,
premalo odtisa za kraj, drug.
Niti za obrat premika pod pobeglimi rodovi,
gladino razvrščene sedanjosti,
ga ni bilo, kraja negibnosti, netočnosti, molka,
ki bi bil brez želja in se obdržal.

Namesto nas je udarila pot,
mi do dna, dno nad nami, dno v nas,
da smo dihali z belimi presledki ceste
in se držali s pogledi prekrižanih sanj,
tu si ne želimo več želeti.
Podrli smo hiše, preden so stale,
zaprli okna pred vetrom,
ki bi zgnail slepca do kraja brez zgodovine,
ne bi se imeli kam vrniti kam oditi,
nenehna pot, čas neviden, čas odsoten, čas za nas.

Mi smo, gola umetnost, kost poti, koščica pred vrati.
Živali v nas iz nje odgriznejo zadnji gib,
pod njim nosimo vsak svojo ouščavo,
osvojeno, neznano, pesek, ki brca.

vse.

V resničnem življenju sem spomenik
sam sebi,
tebi,
okupiranim ozemljem in ljudem,
brezdušnosti in ljubezni.

Okupacija je navadno povsem tiha.
Ponoči se lahko prikradeš do spečih,
z nožem ali prstom pomočenim v zvarek
narišeš srce ali križ na čelo.
Tvoja izbira.

Povabljen na anonimno rojstnodnevno zabavo,
na pokopališču pišem grafit.
Zakaj je treba na smrt čakati?
Zakaj se ne odločimo sami?
Ker smo neodločni.
Vedno čakamo na boljše čase.
Vedno čakamo.

"Veš," ji zašepetam v uho, medtem, ko pleševa pod zvezdami,
pod semaforjem sreče,
"dovolj imam čakanja."
Vem, da bo razumela.

Naslednji dan se vržem s pečine.
Namesto, da bi se spojil s prahom na dnu, poletim.
Namesto, da bi padel, se povzpnem do neba in ji poljubim lice.
Zahvali se mi z nasmehom - skozi oblake posije žarek.


V resničnem življenju sem spomenik.
Skulptura.
Mogoče sem general na konju.
Mogoče sem umetnikov epitaf, pesem na listu papirja.
Mogoče zadnji zamah slikarja s čopičem,
preden se zgrudi pod težo lastnih misli.
Mogoče zadnji poljub dveh ljubimcev.

Najraje bi bil epitaf.
Tiha melodija skrita med črke in pike.
Akrostih bolečine in ljubezni.

Nekrostih povezujoč umrle z živimi, ki to niso.

Ampak zanjo bi naredil vse.

Svoboden.

Sredi parka iz ploščic ležim na hrbtu in skrivam obraz pred točo umetnih sončevih žarkov.
Tvoje poljube sem skupaj s ključem zaklenil v omaro.
Vsi zmedeni obrazi so kar naenkrat postali en sam.
Vsi drvijo mimo mene na smučeh ali v japonkah ali pa mogoče igrajo tenis, čisto bosi.
Prosti pad v epicenter duše, če ta sploh obstaja.
Od tam se širi ljubezen, če verjameš.
Vse že imamo in lahko počivamo.
Slika v izložbi pa mi prikazuje avto, star, kabriolet, na plaži.
Govori mi, naj bom svoboden...

Ti in jaz.

Živiš v mojih sanjah,
Povabljena v resničnost.
Pišem ti voščilnice in pošiljam prazna pisma polna vprašanj.
Ko si prišla, sem spet čutil srce. Spet čutil utrip. Vsako kapljico krvi po žilah. Predal se spet.
Včasih sanjam/razmišljam kako bi bilo...
Oba sva zrasla.
Želim si, da bi bila popolna.
Ti in jaz.