"Eno kepico poezije, prosim."

Akcija skupine Agressive Theatre, na dan drugega sedmega, me ni pustila praznih rok.
Dobil sem svojo kepico, mešano - oranžno in zeleno. Brez podpisa.

oranžna:
MODRA IN ZLATA:

modra in zlata prisotnost:
poslednja ponjava obzorja
poslednje jabolko sonca
ki ob meni žari

modra in zlata daljava:
poslednja brezkončnost v očesu
poslednja zvezda na nebu
na dnu te noči


zelena:
Čas, ki brca

Najslabši letni čas za svet,
niti za svet brez pokopanega časa,
ga ni bilo dovolj.
Kraj zaprt, kraj sam, nedorečen.
Raztopljen v prej za kasneje.
Za kapljo, ki traja brez vode,
vdih mokre oblike v drget,
napeto trepetanje čez obličja,
sprejemanje senc z mirovanjem telesa,
premalo odtisa za kraj, drug.
Niti za obrat premika pod pobeglimi rodovi,
gladino razvrščene sedanjosti,
ga ni bilo, kraja negibnosti, netočnosti, molka,
ki bi bil brez želja in se obdržal.

Namesto nas je udarila pot,
mi do dna, dno nad nami, dno v nas,
da smo dihali z belimi presledki ceste
in se držali s pogledi prekrižanih sanj,
tu si ne želimo več želeti.
Podrli smo hiše, preden so stale,
zaprli okna pred vetrom,
ki bi zgnail slepca do kraja brez zgodovine,
ne bi se imeli kam vrniti kam oditi,
nenehna pot, čas neviden, čas odsoten, čas za nas.

Mi smo, gola umetnost, kost poti, koščica pred vrati.
Živali v nas iz nje odgriznejo zadnji gib,
pod njim nosimo vsak svojo ouščavo,
osvojeno, neznano, pesek, ki brca.