vse.

V resničnem življenju sem spomenik
sam sebi,
tebi,
okupiranim ozemljem in ljudem,
brezdušnosti in ljubezni.

Okupacija je navadno povsem tiha.
Ponoči se lahko prikradeš do spečih,
z nožem ali prstom pomočenim v zvarek
narišeš srce ali križ na čelo.
Tvoja izbira.

Povabljen na anonimno rojstnodnevno zabavo,
na pokopališču pišem grafit.
Zakaj je treba na smrt čakati?
Zakaj se ne odločimo sami?
Ker smo neodločni.
Vedno čakamo na boljše čase.
Vedno čakamo.

"Veš," ji zašepetam v uho, medtem, ko pleševa pod zvezdami,
pod semaforjem sreče,
"dovolj imam čakanja."
Vem, da bo razumela.

Naslednji dan se vržem s pečine.
Namesto, da bi se spojil s prahom na dnu, poletim.
Namesto, da bi padel, se povzpnem do neba in ji poljubim lice.
Zahvali se mi z nasmehom - skozi oblake posije žarek.


V resničnem življenju sem spomenik.
Skulptura.
Mogoče sem general na konju.
Mogoče sem umetnikov epitaf, pesem na listu papirja.
Mogoče zadnji zamah slikarja s čopičem,
preden se zgrudi pod težo lastnih misli.
Mogoče zadnji poljub dveh ljubimcev.

Najraje bi bil epitaf.
Tiha melodija skrita med črke in pike.
Akrostih bolečine in ljubezni.

Nekrostih povezujoč umrle z živimi, ki to niso.

Ampak zanjo bi naredil vse.

Svoboden.

Sredi parka iz ploščic ležim na hrbtu in skrivam obraz pred točo umetnih sončevih žarkov.
Tvoje poljube sem skupaj s ključem zaklenil v omaro.
Vsi zmedeni obrazi so kar naenkrat postali en sam.
Vsi drvijo mimo mene na smučeh ali v japonkah ali pa mogoče igrajo tenis, čisto bosi.
Prosti pad v epicenter duše, če ta sploh obstaja.
Od tam se širi ljubezen, če verjameš.
Vse že imamo in lahko počivamo.
Slika v izložbi pa mi prikazuje avto, star, kabriolet, na plaži.
Govori mi, naj bom svoboden...