V moj objem.

Želim si, da bi te lahko vzel s sabo.
Želim si, da bi imel koga vzeti s sabo.
Poslušam čričke in ležim na tirih.
Mirno čakam. Nate.

Vsak tvoj objem je presenečenje.
Rad se ti pustim presenetiti.
Tvoji lasje vedno tako lepo dišijo...
Vedno si odeta v ljubezen...
In vedno, čisto vedno se mi nasmihaš.
Lunina svetloba pa te naredi še lepšo.

Rad bi ti nekaj podaril.
A najprej se moraš vrniti z oblakov v moj objem.

Enkrat.

preveč prestrašen,
da bi te poiskal na zemljevidu

preveč prestrašen,
da te bom pozabil

preveč prestrašen,
da si čudež ki ne traja,
čudež ki me spremeni samo enkrat

oblaki, ki so risali pesmi
po tujem nebu
so se razprli, da sem lahko odšel
da sem pustil poljub zate pri recepciji
čisto prijateljski, na lice

preveč prestrašen,
da te bom pozabil
rišem tvoj obraz na steno
pišem spomine v dnevnik

preveč prestrašen,
da si čudež ki ne traja,
čudež ki me spremeni samo enkrat

"Eno kepico poezije, prosim."

Akcija skupine Agressive Theatre, na dan drugega sedmega, me ni pustila praznih rok.
Dobil sem svojo kepico, mešano - oranžno in zeleno. Brez podpisa.

oranžna:
MODRA IN ZLATA:

modra in zlata prisotnost:
poslednja ponjava obzorja
poslednje jabolko sonca
ki ob meni žari

modra in zlata daljava:
poslednja brezkončnost v očesu
poslednja zvezda na nebu
na dnu te noči


zelena:
Čas, ki brca

Najslabši letni čas za svet,
niti za svet brez pokopanega časa,
ga ni bilo dovolj.
Kraj zaprt, kraj sam, nedorečen.
Raztopljen v prej za kasneje.
Za kapljo, ki traja brez vode,
vdih mokre oblike v drget,
napeto trepetanje čez obličja,
sprejemanje senc z mirovanjem telesa,
premalo odtisa za kraj, drug.
Niti za obrat premika pod pobeglimi rodovi,
gladino razvrščene sedanjosti,
ga ni bilo, kraja negibnosti, netočnosti, molka,
ki bi bil brez želja in se obdržal.

Namesto nas je udarila pot,
mi do dna, dno nad nami, dno v nas,
da smo dihali z belimi presledki ceste
in se držali s pogledi prekrižanih sanj,
tu si ne želimo več želeti.
Podrli smo hiše, preden so stale,
zaprli okna pred vetrom,
ki bi zgnail slepca do kraja brez zgodovine,
ne bi se imeli kam vrniti kam oditi,
nenehna pot, čas neviden, čas odsoten, čas za nas.

Mi smo, gola umetnost, kost poti, koščica pred vrati.
Živali v nas iz nje odgriznejo zadnji gib,
pod njim nosimo vsak svojo ouščavo,
osvojeno, neznano, pesek, ki brca.