Objem.

Plešem med rožami, ki si jih ti narisala, zame.
In rišem meje med ljudmi.
Tam kjer se nekdo konča, se nekdo drug začne.
In le jaz sem tisti vrvohodec,
ki mora loviti ravnotežje visoko nad občinstvom,
brez varnostne mreže.
Brez padala.
Brez srca.

Ti me poznaš drugačnega.
In me takega hočeš.

Upam, da vino odplakne strah pred višino.
In da me kava strezni,
da se bom znal plezati po zraku,
medtem, ko lovim ravnotežje,
da pridem do tebe.

In želim si,
da kamenčkom in školjkam,
ki sem jih nabral pod morjem
in jih zdaj nosim v žepu,
zrastejo krila.
Želim si, da me ponesejo do tebe.

Pokrita z tisoč odejami,
skoraj neprebojnimi,
mi mežikaš izza zaprtih vek.

Nimam več časa, da bi risal poti,
na slepo se vržem s pečine,
molim, da padem v tvoj objem.